Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Novice

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, nedelja, 3. januar 2016, ogledov: 4953

Ob 40-ti obletnici uspešnega vzpona čez južno steno Makaluja

Ob 40-ti obletnici uspešnega vzpona čez južno steno Makaluja po prvenstveni smeri je Viki Grošelj organiziral spominsko odpravo. Od članov odprave Makalu '75 smoo se je udeležili: Janko Ažman, Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik, Viki Grošelj, Ivč Kotnik in Bojan Pollak. Zraven sta bila še dva zdravnika, snemalec, predstavnik Fakultete za šport, predstavnik PZS s spremljevalko in novinarka Planeta TV Anja Kovačič.

V Nepal smo odšli 13. oktobra in prispeli tja 14. Tam nas je čakalo 6 članov hrvaškega dela, pričakovali smo pa še Stipeta Božića, ki bi moral priti naslednji dan. Naprej smo odšli 15. oktobra vendar Božića ni bilo, ker mu je tik pred odhodom umrl oče in je moral poskrbeti vse potrebno za pogreb.

Do Besisaharja smo se peljali z avtobusom, naprej do Čamčeja (Chamche, Chamje) pa z indijskimi džipi tovarne Mahindra. Cesta je bila mestoma bolj podobna kakšni slabi vlaki, vendar so jo avti in šoferji zmogli, tako da smo se zvečer pripeljali v Čamče.

20160103_pdkamnik_pollak_bojan_makalu_40_let_001
V Čamčeju se je začel pravi treking. Hrvaški in slovenski člani so se skupaj podali na pot.


Naslednji dan je sledilo pešačenje. Najprej po pešpoti mimo vasi Tal, nato pa po cesti do vasice Karte (Khotro, 1.850 m). Najbolj navdušeni so se popoldne povzpeli še dobrih 400 m više do vasice Nače (Nache). Naslednji dan zjutraj je prišel tudi Stipe. Sledil je vzpon mimo Načeja (Nache) do planine Alubari ("krompirišče") na višini okoli 3000 m. Ponoči se je ohladilo na - 5°C. Zjutraj je bil najprej spust za okoli 400 m do reke Done, nato pa dolg vzpon do pašne planine na višini 3665 m. Naslednja etapa je bila kratka, tako da smo prišli do mesta tabora že zgodaj dopoldne in smo nato imeli krajšo slovesnost ob spominski plošči za pokojna Anteja Bučana in Nejca Zaplotnika, ki sta umrla pod plazom na odpravi leta 1983.

20160103_pdkamnik_pollak_bojan_makalu_40_let_002
Ob spomeniku pokojnemu Anteju Bučanu in Nejcu Zaplotniku (foto: Igor Tekavčič)


Naslednji dan smo šli že pred 6 uro na rob leve morene in nato po njej malo nad jezerom Dona skoraj 3 km po izredno gibljivem in nevarnem terenu do ledenika Donga, čezenj in na desni rob morene do mesta, kjer naj bi bil Nejčev grob. Vendar ga ni bilo več.. V zadnjih 30-tih letih se je ledenik stanjšal za več deset metrov in tako je robna morena izgubila oporo in se podrla na ledenik. Po krajši spominski slovesnosti in brezuspešnem iskanju možnih posmrtnih ostankov, smo se vrnili po isti smeri nazaj in sestopili do tabora na višini 3665 m. Naslednji dan je sledil dolg sestop (okoli 3000 m višine dol in okoli 1200 m višine gor) v Karte. Zvečer je bila majhna poslovilna slovesnost, saj so naslednji dan Hrvati odšli proti Katmanduju in nato naprej pod Everest, slovenska skupina pa se je odpravila proti Manangu.

20160103_pdkamnik_pollak_bojan_makalu_40_let_003
Prišli smo do mesta, kjer je bil na robu morene Nejčev grob (foto: Janko Ažman)


Do Mananga smo hodili še dva dni, tretji dan pa smo bili že pri zgradbi šole. Tu je bila tudi krajša slovesnost in ogled same šole, nato pa premik do vasice Mundži (Munji), kje je bila baza. Ena skupina (6) je ostala v Mundžiju in naslednje dni obiskala naselje Manang, samostan ob votlini, v kateri naj bi prebival Milarepa (pribl 4.000 m) in jezero Kičo (Kicho Tal, 4.600 m), druga skupina (9) se je pa odpravila pod Vzhodni Čulu (Chulu East, 6.584 m) z namenom, da bi se povzpela nanj. Vendar je bilo premalo snega. Pobočje, ki bi bilo v trdem snegu lahko prehodno, je bilo v kopnem preveč krušljivo in nevarno in bi zanj potrebovali preveč časa. Zato se jih je nekaj povzpelo na Skrajni Vzhodni Čulu (Chulu Far East, 5.068 m). Nato so se vrnili v "bazo". To je bilo pravzaprav velika sreča, saj je v noči po njihovi vrnitvi zapadlo kar nekaj snega in še en dan je bilo slabo vreme. Ko se je vreme popravilo, smo vsi odšli do Ledarja, ki je izhodišče za vzpon na Zahodni Čulu (Chulu West, 6.419 m). Vendar se je tu ponovila zgodba Vzhodnega Čuluja. Novozapadlega snega je bilo premalo in tudi še ni bil predelan, da bi pokril krušljivo pobočje. Zato so odnehali nekje na višini 5200 m. Vsi smo se pa povzpeli do baznega tabora pod Čulujem (pribl. 4.900 m) in se še isti dan vrnili v Ledar. Nato smo v dveh skupinah sestopili do Mundžija - ena skupina po poti pristopa, druga skupina pa čez Kangsar (Khangsar). Podobno je bilo tudi pri pohodu do Spodnjega Pisanga - eni so šli po najbližji poti, drugi pa čez Ngaval (Ngawal) in Gjaru (Ghyaru). Nato smo v dveh dneh prišli do Čamčeja, kjer smo presedlali na džipe in v Besisaharju na avtobus, ki nas je prepeljal do Trisuli Bazarja. Tu smo en dan porabili za ogled Nuvakota, Grošelj za delitev denarne pomoči nekaj več kot 12.000 € okoli 100 družinam v prizadetih vaseh (Guti Bazar, Sele, Tarpu Pokari, Taksar, Samari Banjang, Deuri, Azingari, Raksin Bazar ...) Kovačičeva pa za dogovore o graditvi nove stavbe šole v vasi Majritar.

20160103_pdkamnik_pollak_bojan_makalu_40_let_004
V spomin na Aleša Kunaverja in druge preminule smo pod spominsko ploščo na zgradbi šole prižgali svečke (foto: Igor Tekavčič)


Sledil je obisk Pokare (Pokhara), predvsem planinskega muzeja, kjer smo se pogovarjali z njegovim direktorjem o nadaljnjem sodelovanju, nato pa še polet v Katmandu. Tu je na sedežu NMA (Planinske zveze Nepala) bil vljudnostni sestanek in pogovor o nadaljnjem sodelovanju med NMA in PZA, sam pa sem desetim inštruktorjem, ki so imeli v potresu največ škode, razdelil javno zbrano in svojo osebno pomoč - vsakemu po 80 € in 200 USD. Še en dan je bil posvečen ogledu Katmanduja, zadnji večer je bila skupna večerja s Kobaridčani, ki so sodelovali pri obnovi vasi Bagam, nato pa je sledil polet preko Delhija (zaradi točenja goriva, sicer ni v voznem redu!) in Carigrada do Brnika, kamor smo prispeli 14. novembra.

Lahko zapišem, da so bili vsi zadani cilji, ki jih je bilo možno doseči, tudi doseženi: pomoč so dobili tisti, ki so je bili res potrebni, dogovorjeno je bilo o nadaljnjem sodelovanju med NMA in PZS in muzejem, kjer bi lahko razstavili še nekaj eksponatov, dogovorjeno glede gradnje šole, razčiščene so bile tudi določene zadeve v odnosu med FŠ in PZS. Obiskali so mesto, kjer je bil Nejčev grob. Pokazalo se je tudi, da je tam še veliko vrhov, šest-tisočakov, ki še niso odprti, pa tudi Čulu ima zahodno steno, ki je v glavnem še vsa nepreplezana in bi lahko bila dobra kalilnica za mlade, perspektivne alpiniste. Knjiga je izšla 30. novembra, film pa je še v pripravi.

Besedilo in fotografije: Bojan Pollak




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med novicami