Pomagaj GRS Kamnik z SMS , foto: Simon Kurinčič
Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
 

Novice

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, sobota, 26. december 2009, ogledov: 3625

Njihov uspeh je bil spregledan

Žurnal 24 - Tamara Barič: Leto 2009 se izteka in ob pregledu dosežkov v tem letu velja omeniti večkrat medijsko spregledanega, a izjemnega Marka Prezlja. Njegova alpinistična zgodba je hvalevredna že vrsto let.

Prezelj je edini Slovenec, ki je dvakrat prejel zlati cepin, enega najvišjih alpinističnih priznanj. Kamničan, ki mu tovrstne nagrade ne pomenijo prav dosti, je znan po tem, da pleza v tišini. Čeprav trdi, da se v medijih ne znajde najbolje, se je izkazal kot izredno zanimiv in odkrit sogovorec.

Med letošnje največje podvige slovenskega alpinizma lahko nedvomno uvrstimo odpravo na Bhagirathi, ki jo je vodil on. Člana odprave sta bila še Luka Lindič in Rok Blagus. Na pot so šli 30. avgusta, 15. septembra so za aklimatizacijo preplezali prvenstveno smer po zahodnem ozebniku med vrhovoma Bagirati II in IV (6200 m) ter se na slednjega tudi povzpeli, 1. oktobra pa so se vrnili z Bagiratija II po dvodnevnem plezanju prvenstvene smeri v JV steni Bagiratija II. Sicer pa- da fotografije lahko povedo več kot besede, nedvomno velja v tem primeru. Vabljeni k ogledu galerije.

Ena bolj pozitivnih zgodb letos je bila nedvomno vaša odprava na Bagirati. Lahko poveste kaj več o tem uspehu?
To je bila taka mala odprava treh članov. Značilnosti sta bili dve: jaz sem bil kot starejši bolj izkušen, ob meni pa sta bila dva mlada alpinista - Luka Lindič in Rok Blagus. Druga značilnost pa je, da je bil cilj izbran le mesec pred odhodom. Imeli smo namreč drugi cilj, a nam indijska birokracija ni izdala dovoljenja za vzpon, za katerega smo se pripravljali več kot pol leta. Na pot smo šli zelo sproščeno. Če potegnem črto pod vse, lahko rečem preprosto: naša ideja je bila plezati. Nismo mogli konkretno definirati, kaj bomo plezali, ker se nismo mogli tako ozko ciljno orientirati. Naš osnovni cilj je bil plezati in to smo zelo dobro uresničili.

Omenili ste, da vam jo je zagodla birokracija. Kam ste torej nameravali prvotno?
Prvotni cilj je bil plezati v skupino Rimo v vzhodnem Karakorumu, na mejnem področju med Indijo in Pakistanom. Toda tam je Pakistan napol v vojni - sicer na drugi strani z Afganistanom, ne z Indijo - a je tam vojaška prisotnost kar ostra in nobenemu niso letos dovolili plezati v tem delu.

Na vrh ste se povzpeli z mladim Lindičem in Blagusom. Kje ste prišli skupaj? 
Jaz sem se za Rimo zanimal že nekaj časa in ideja je končno dozorela. Z Rokom sva že bila leta 2006 na eni odpravi in on se je takoj ogrel za idejo. Predlagal je še Luko, ki ga sam do takrat nisem dobro poznal. Enkrat smo skupaj plezali, to je bilo pa vse. Ampak smo se odlično ujeli, bili smo idealna zmes karakterjev, izkušenj in ambicij.

Od Lindiča ste starejši malo več kot 20 let - je morda med vzponom prišla do izraza razlika v izkušnjah in letih?
Ja, od njega sem starejši 23 let. Lahko bi bil tudi njegov oče, tako rečeno (smeh). Seveda je med vzponom bilo videti razlike, a zame je bilo zelo navdušujoče to, da sem v Roku in Luki videl sebe pred dvajsetimi leti.

V alpskem stilu ste preplezali tri smeri na tri vrhove. Je bilo med samimi vzponi kaj zapletov, vam je bilo vreme naklonjeno?
Vreme je bilo slabo na začetku, ker je teden dni nepretrgoma snežilo in deževalo. Zapadlo je več kot pol metra snega. To je bil dodaten razlog, da si nismo zadali preveč resnih ciljev. Vedeli smo, da prav resno kar takoj ne bo šlo in smo najprej začeli z Bagiratijem IV, ki je bil tehnično najzahtevnejši. Potem je bila tudi aklimatizacija boljša in naslednji cilj je bil Bagirati III. Tam smo bili že kar zadovoljni, to je bil tudi že resen vzpon, pri katerem ni bilo težav. Sledil je še Bagirati II, nekakšna smetana na torti - ampak v resnici je bil to najtežji vzpon. Lahko smo ga opravili le zato, ker smo bili dobro aklimatizirani in maksimalno sproščeni, ker smo pred tem že osvojili dva vrhova. Ta vzpon je trajal tudi najdlje: tri dni, dva bivaka. Bilo je zelo strmo - prvih 800 metrov je bilo skorajda čisto navpičnih. Brez prvih dveh najbrž zadnjega ne bi opravili.

Na odpravi ste bili malo več kot mesec dni. Kot vodja odprave bi rekli, da so pri tistem, ki je vodilni, odločujoče izkušnje, osebnost ali kaj drugega?
To morda ni vprašanje zame, o vodji imajo več povedati tisti, ki so odvisni od odločitev vodje. Je pa res, da je težko biti vodja, če nimaš izkušenj. Morda sam nisem idealen vodja, ker nimam diplomatskih sposobnosti, ki jih idealen vodja verjetno ima. To je tako: če se je kje s kom zapletlo, smo se ostro pogovarjali, ne diplomatsko. Ne bom rekel, da sem se v vlogi vodje počutil dobro, ampak ni bilo nobenih zapletov. Vse smo uspešno rešili. Če bi sodil s te plati, potem nisem imel večjih težav.

Za alpski stil plezanja je značilna minimalna količina opreme, odsotnost fiksnih vrvi in vnaprej postavljenih taborov. Takšen stil plezanja je najhitrejši, vendar pa je prostor za napake verjetno bistveno manjši. Bi rekli, da je ta stil značilen za Slovence?
Jaz bi predvsem rekel, da je alpski stil edini športni stil, ki je zdaj sprejemljiv v alpinizmu. Ekspedicijski stil je preživet. Vsak, ki se v ekspedicijskem stilu loti kateregakoli hriba, ve, da je to na neki način nepošten pristop. Težko bi rekel, da je to značilno za nas, saj postaja globalen trend. To je edini stil, ki nudi alpinizmu razvoj in bodočnost.

Vam je pomembnejši način, kako je smer preplezana ali sam rezultat - torej osvojeni vrh?
Na vsak način! Tukaj ni debate. Če način ni pomemben, potem nismo nič naredili v alpinizmu. Tisti časi, ko je bilo pomembno samo to, da si se "pofočkal" na vrhu, so minili.

V svetovnem alpinističnem vrhu ste cenjeni. Naj samo omenim knjigo Poljubi in ubij ameriškega alpinista Twighta, v kateri o vas govori le najlepše. Koliko pa vi dejansko daste na to, kaj si o vas mislijo ostali? 
Plezati sem začel leta 1982 - takrat se denimo Luka Lindič še ni rodil. Imam precej kilometrine in tudi zgodb ter mnenj alpinistov. Nekaj dam na mnenje predvsem tistih, ki jih jaz osebno poznam in cenim. Twight je med njimi, ker ga osebno poznam in vem, kaj je počel. Da bi se kaj posebno obremenjeval z mnenji drugih ali pa da bi se me dotaknilo mnenje nekoga, ki se na alpinizem ne spozna ali alpinizem vidi na čisto drugačen način kot jaz - to pa ne. Mnenja drugih me sicer kaj dosti ne spravijo s tira.

Na vaši spletni strani sem zasledila, da ste imeli do leta 2007 že več kot 20 zahtevnih odprav v tujino. Za katero bi rekli, da je bila za vas med zahtevnejšimi?
Moram priznati, da sem svojo spletno stran zanemaril (smeh). Alpinizem je tak, da se mu moraš v celoti posvetiti, in če zraven urejaš še druge stvari, denimo spletno stran, izgubiš fokus. Po letu 2007 sem bil še na Aljaski ter na Makaluju. Rekel bi, da sem imel še tri zahtevne odprave od leta 2007 - seveda poleg plezanja na Norveškem, v Grčiji, na Japonskem. Skratka, niti sam ne vem, kako bi opredelil neko odpravo. Včasih sem v odprave uvrščal le Himalajo in tiste gore, kjer se moraš usesti na avion, da prideš tja. Zdaj pa ne vem, ali je odprava že to, da grem plezat na Japonsko ali ne. Ta pojem je ohlapen in točne številke odprav ne vem. Tudi glede zahtevnosti ne morem odgovoriti - brez prejšnjega vzpona ni naslednjega. Težko je postaviti kriterije in reči, katero odpravo bi postavil na prvo mesto. Če odgovorim malce provokativno, bi rekel, da je najboljša odprava naslednja - torej tista, ki šele pride.

Vaši alpinistični dosežki so bili do zdaj za javnost skorajda nevidni. Ponašate se s številnimi uspehi, a vendar svoje vzpone opravljate bolj v tišini - še posebej če vas primerjamo s pokojnim Humarjem. Zakaj?
Morda se to sliši zlajnano, a jaz to delam zato, ker mi je tako všeč. Mogoče je to neka ekstremna oblika egoizma. Postavlja se vprašanje, ali je moj vzpon in to, kar jaz doživljam, kaj boljše, če bom to postavil na veliki zvon? Zame ni. Čutim neko družbeno odgovornost, da vzpon predstavim, da povem, kaj je bilo. V kakšni obliki je to predstavljeno, pa ni več moje delo. Če medije to zanima, v redu, če ne, pa tudi v redu. Moj vzpon ne bo nič pridobil, če se bo o tem pisalo. Moja izkušnja je končana in to je tisto, kar jaz iščem.

Edini Slovenec ste, ki je osvojil zlati cepin za posebne dosežke. Vendar imate o tovrstnih nagradah svoje mnenje. Kaj vas moti pri tem, da nekdo izbere neki vzpon za zlato kolajno, drugi vzpon za srebrno?
Sam sem se jasno in ostro opredelil do tega priznanja. Preden sem to stališče jasno izrazil, sem bil deležen različnih mnenj. Tudi preko raznih gostilniških debat, če jih tako omenim. Premislil sem o tem in si prišel na jasno, da pač vzponov ne moremo primerjati. Vsako dejanje v hribih je obremenjeno z neko osebno noto in človek nekaj poudari, nekaj pa zamolči. Nekdo drug bi zgodbo povedal drugače. Na koncu, ko nekdo ocenjuje to zgodbo, je vprašanje, ali bi še bila vredna zlatega cepina. Najboljšega se ne da določiti, zato do teh nagrad nimam pozitivnega mnenja. V lahkih hribih sem doživel že preveč resnega in v resnih hribih preveč lahkega, da bi lahko te ocene jemal kot absolutne.

Zakaj menite, da se vzponov ne da primerjati?
Ko enkrat opraviš vzpon, je pač opravljen. To je tako, kot da bi precedili kavo skozi filter vrečko in jo pustili stati dva dni. Dlje ko stoji, bolj čuden okus ima. Še zmeraj je kava, a mnenja o njej se spreminjajo iz dneva v dan. Kar se tiče vzponov, je največji problem, da te opravljamo zelo intimno. Ko pa to delimo z drugimi, ga "prodajamo" javnosti in že tu nastane velika luknja med tistim, kar smo doživeli, ter tistim, kar nekomu pripovedujemo. In večji kot je časovni razmak, več pomembnih stvari se izgubi. A tisti trenutek, med vzponom, je čisto vse pomembno. Zgodba nikakor ne more posneti tistega, kar se je dogajalo. Tako da ko prihaja do ocenjevanja vzponov, se ocenjuje v bistvu zgodba in ne pripoved - rezultat. Alpinističnih vzponov se pač ne da meriti in primerjati tako kot neki atletski rezultat, zato je moje mnenje tako, kot je. Jaz svojih vzponov ne morem primerjati in si tudi ne morem predstavljati, da bi se postavil v vlogo drugih ter meril njihove vzpone. Lahko samo občudujem njihove zgodbe. Zdaj je pa veliko vprašanje, koliko sem jaz v svojih predstavah zadel tisto, kar so oni doživljali.

Katerega alpinista vi osebno spoštujete, kdo je na vas naredil vtis?
Ko sem začenjal, je imel name velik vpliv Zaplotnik s svojo knjigo Pot. To je bila tako rekoč biblija za tiste čase in za našo generacijo, njegovo knjigo sem tako rekoč "požiral". Od tujcev, če grem nazaj v zgodovino, ko sem se začel zanimati za tisto, kar je bilo pred mano - pač v nekem obdobju odraščanja človek sebe jemlje kot center sveta, potem pa začne gledati še malo širše -, bi rekel, da je name vtis naredil denimo Preuss. Zanimiva pojava je tudi že omenjeni Twight, ki je bil panker in zame v tistem času negativec. Bolj kot sem ga spoznaval, bolj mi je postajal simpatičen. Jaz sem verjetno bolj vase zaprt, on je bil pa panker in me je verjetno zato odbijal. Ko sva se srečala, sva se takoj ujela. Če pogledam trenutno v svetu - pa ne bi rad komu delal krivice -, je po mojem v vrhu Ueli Steck, švicarski alpinist. Kar nekaj Italijanov je spet dobrih in se ne izpostavljajo preveč.

Ni težko biti dober alpinist, težje je biti star alpinist. Se s tem rekom strinjate?
Mah, to je taka oguljena fraza (smeh). Na načelni ravni ja, tistemu, ki je ta izjava všeč, se verjetno strinja. Biti dober alpinist je osebno merilo. Biti star - nekdo začne z alpinizmom, nato nič ne pleza, nato pa že postane star. Težko je potem reči, da je dober samo zato, ker je postal star. Moraš biti aktiven, slediti razvoju alpinizma in to ni tako kot v modi - moraš trenirati. Alpski stil terja nov pristop. če kdo misli, da je dober, je verjetno dober zato, ker je v toku dogajanja, ne zato, ker se je postaral. Plezanje ti mora biti všeč. Če ti to ni všeč, so vse zgodbe lahko epske in polne trpljenja. Včasih, ko berem kako knjigo, se mi zdi, da jaz ne počnem istih stvari kot ostali alpinisti - ker je opisanega toliko trpljenja. Če bi jaz toliko trpel, kot nekateri pišejo, se zagotovo ne bi z alpinizmom ukvarjal.

Tamara Barič


 




Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med novicami