Kamniški hribi 1, foto: Urban Novak
Kamniški hribi 2, foto: Urban Novak
Kijaj Nala 1, foto: Urban Novak
Kijaj Nala 2, foto: Urban Novak
Kijaj Nala 3, foto: Urban Novak
Ledno plezanje 1, foto:
Bivakiranje na Kalškem grebenu (2014), foto: Brane Malus
 

Članki

Avtor/ica: Dejan Kuserbanj, ponedeljek, 30. julij 2018, ogledov: 1009

Peru 2018

V začetku junija smo se z Alenom in Danijem odpravili v Peru. Po precej napornem potovanju smo po 36h le prispeli v Huaraz...

V začetku junija smo se z Alenom in Danijem odpravili v Peru. Po precej napornem potovanju smo po 36h le prispeli v Huaraz.

Za aklimatizacijo smo se turistično podali na Laguno 69, ki leži na 4604m. Celodnevni izlet nas je z čudovitimi razgledi še bolj motiviral in tako smo se že naslednji dan podali v dolino Ischinche. Za začetek sta se Alen in Dani povzpela na vrh 5100m visokega neimenovanega hriba, sam pa sem si odšel ogledati pot na drugi strani doline.

Naslednji dan smo se povzpeli na 5495m visok Urus. Popoldne smo na koči srečali Bojano, Nika in Marka iz Domžal, ki so po naključju bili ravno ob istem času na istem mestu. Naslednji dan smo na 5530m visoko Ischincho splezali po levi strani, sestopili pa po desni in si tako naredili čudovito krožno pot. Tocllaraju je bil zaradi slabih razmer na vrhu nevaren, zato smo sestopili nazaj v Huaraz. Naš naslednji hrib je bil 5686m visok Vallunaraju, na katerega smo se podali ob drugi uri zjutraj iz hostla. Ker se vrata v park odprejo šele ob 4ih zjutraj nas je taksi odložil razmeroma v dolini. Do vrha smo izbrali bolj direktno pot, ki je poleg 1640 višinskih metrov pripomogla utrujenosti. Na moreni smo srečali Domžalčane, ki so prišli po normalni dostopni poti. Z vrha smo skoraj tekli, vse dokler se v meni ni prebudil čuden vzgib; gremo mi po svoje. Tisti dan sem naredil vsaj 500 dodatnih višinskih metrov. Na razumljivo jezo soplezalcev sem se že prej v mislih malo pripravil.

Za tem je sledilo nekaj dnevno obdobje slabega vremena v hribih. Ta čas smo dodobra izkoristili za privajanje Perujcev na naše običaje in kulturo, predvsem pa glasbo.

Ko se je vreme stabiliziralo smo se zopet odpravili v hribe. Pot na 5460m visoko Yanapacco smo začeli iz slikovite doline Cebollapampe, kar se je na koncu izkazalo za zelo podaljšano verzijo pristopa. Ker smo hodili okoli rit v žep, kot radi rečemo, do teme, smo na višini 5000m morali bivakirati. Zjutraj pa smo se podali po strmi rampi proti vrhu. Nekje v daljavi smo videli tri pikice in takoj vedeli, da so to naši prijatelji iz Domžal. Skupaj smo osvojili vrh. Alen je zadnjih 100m smeri soliral direktno linijo na vrh. Z vrha je spontano zazvenela Zdravljica. Na poti v dolino sem se odločil, da grem preverit njihov kamp in pa predvsem veliko krajši dostop za morebitni naslednji obisk. V kampu sem ugotovil, da ne morem prečiti do našega bivaka, zato sem moral sestopiti popolnoma v dolino. Na pol poti navzgor pa sta mi na proti prišla močno otovorjena prijatelja, katerih sem se razveselil kot še nikoli. Da sta se ona dva mene malo manj, je verjetno jasno. Kljub vsemu smo se odločili, da spremenimo prvotni plan in sestopimo v dolino, kjer bomo skrili odvečno robo in naslednji dan odšli proti koči Pisco. Po hudih nočnih borbah s kravami smo jo odnesli samo s prežvečeno palico, majico in čelado. Popoldne smo prispeli na kočo, kjer smo zopet srečali naše prijatelje. Zato smo se dogovorili in se proti vrhu odpravili kar skupaj. Pisco je 5752m visok vrh, ki ponuja čudovite razglede na okolico, katerih pa mi, nismo bili deležni. Na vrh smo pristopili v popolni megli, tako da bo božanski razgled počakal do naslednjič. Po sestopu v dolino nas je pričakalo negativno presenečenje, saj so nas po "pomoti" vrgli iz hostla. Zato smo naslednji dan odšli na pobudo Nika k Emilio v hostel EZAMA Casa de Eslovenos, katerega priporočamo vsem.

Naši prijatelji so odšli v Machu Picchu. Mi pa smo se kljub nesrečnim dogodkom vseeno odpravili na pot proti Cashapampi. Ker so nas vozniki oslov hoteli ogoljufati smo kar sami nesli vso težo in se tako za slaba dva dni prelevili v osle.

Naslednji dan na dostopu do sedla pod Alpamayem sem zaradi zdravstvenih težav obrnil. Alen in Dani pa sta se povzpela na sedlo. Meni so v dolini pomagali domačini in me dali pod streho, fanta pa sta se pripravljala na vzpon. Takrat pa se je tudi pri njima zalomilo. Kriva je bila klobasa in po vsej verjetnosti plin.

Žal nam ni uspelo, ampak imamo pa dober cilj in naštudirano logistiko za naslednjič. Po nekaj dneh turistike smo si v Limi odpočili in odleteli domov. Kaj naj rečem... Sam sebi sem “fouš“, tako fajn je bilo!

Pa še nekaj statistike:
Prehojeni km v hribih: 241,6 km.
Višinska razlika navzgor: 11,622 km.
Višinska razlika navzdol: 12,627 km.







Komentarji

Za oddajo komentarja se najprej prijavi!
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na FaceBook-u.
Iskanje med članki